Po končanem pripravništvu na HE Ožbalt sem dobil odločbo za nadzornega ing. za elektrostrojno opremo v izgradnji. Tu sem imel srečo, da sem videl montažo opreme od začetka do spuščanja posameznih sklopov v pogon. Prav so mi prišle izkušnje iz HE Ožbalt in tako spoznaval največjo slovensko HE in prvo kanalsko HE v SFRJ.
Pred menoj so bili na gradbišču za vodje izmene Pisnik, Kamnik in ing. Praper. Delo je bilo zelo interesantno. Prvi agregat je preizkušal in spuščal v pogon prof. dr. Novak Ivan. Profesorja smo prosili, da sva z ing. Praperjem prisostvovala pri preizkušanju in spuščanju naprav v pogon. Pri preizkušanju avtomatike so se vklopile regulacijske črpalke nosilnega ležaja in je delavcu iz Litostroja, ki je barval črpalko, zgrabilo hlače in mu je poškodovalo nogo. Res srečo smo imeli, da mu ni utrgalo mode.
Agregat je bil srečno sinhroniziran na omrežje.
Pričela se je montaža drugega agregata, preizkušanje in spuščanje v pogon posameznih sklopov naprav. To smo opravili ing. Praper, Derganc in jaz. Tudi drugi agregat je bil srečno sinhroniziran na omrežje.
Vodstvo DEM je preko visokih predstavnikov republike Slovenije dobilo zagotovilo, da bo elektrarno spustil v pogon Maršal Josip Broz Tito. Ta novica je pomagala, da so se dobavitelji opreme držali rokov. To se je tudi zgodilo 22.4.1969. Takrat je Maršal z visokimi predstavniki svečano odprl HE Zlatoličje.
Kot sekretar OOZK DEM sem bil zadolžen za varnost Maršala Tita. Po otvoritvi si je Maršal ogledal elektrarno in je bil dobro razpoložen ter nas zapustil živ in zdrav. Meni se je odvalil kamen od srca.
Za vodjo HE Zlatoličje je bil postavljen dipl. elektrotehnik Lukanc Milan. Vodje izmene smo bili: Kamnik, Pisnik, Stariha, ing. Praper in jaz. Delo vodje izmene je bilo izmensko in to dopoldne, popoldne in ponoči. V izmeni so bili zaporničar na jezu Melje, posluževalec agregata, vratar in vodja izmene. V začetku obratovanja so se pojavljale porodniške napake, katere je bilo treba odpraviti, spremembe vnesti v tehnično dokumentacijo.
Dokumentacijo in vso tekočo pošto je dobival ing. Praper. Ko sem bil popoldne v službi, sem na kastno inciativo pregledal dokumentacijo in si napravil kratke izvlečke, tako, da sem bil na tekočem v zvezi z obratovanjem elektrarne.
Decembra leta 1969 je bil prvi remont prvega agregata. Vodja remonta je bil ing. Praper. Pri zapiranju turbinskega iztoka je začelo potapljača vleči v sinfon obratujočega agregata. Nastala je panika. Posluževalec agregata je hotel s hitro zaporo zaustaviti agregat. To sva z ing. Praperjem preprečila in počasi zmanjševala obtežbo agregata, tako, da ni deloval razbremenilec. Tako sva rešila življenje potapljaču. Od takrat dalje mora pri zapiranju turbinskega iztoka elektrarna mirovati.
Ob delu je ing. Praper študiral VEKŠ in diplomiral ter odšel na EGS v Mariboru.
Po njegoven odhodu sem dobil vso dokumentacijo in pošto ter sva z g. Dergancem dobro sodelovala. Vodja izmene, g. dipl. elektrotehnik Dergant Ciril je uredil foto laboratorij in me naučil izdelovati slike. Urejena je bila vsa dokumentacija remontov ali revizije za vsak agregat posebej.
Za pomočnika vodje elektrarne je g. Lukanc Milan z odločbo imenoval g. Kamnik Ivana in to brez javnega razpisa. In to sem si dobro zapomnil.
Porodniške napake so bile sčasoma opravljene in elektrarna je bila na razpolago dispečerju.
Kot vodja remonta prvega agregata sem vodil spuščanje v pogon posamezne faze zagona in pri časovnem releju razbremenilca se je zataknilo. V stikalnici je sedel nervozen g. Lukanc in dal pripombo, češ, če ne bom mogel popraviti napake, bo poklical ing. Praperja. To me je tako razjezilo, da sem ga nagnal in stikalnice in mu rekel, da mi nikdar več ne omenja ing. Praperja, saj bom sam našel napako, samo nekaj časa potrebujem. Vzel sem načrt in ugotovil napako. Zamenjal sem časovni rele razbremenilca, ker je bil ta v okvari. Agregat sem sinhroniziral na omrežje ter z depešo obvestil dispečerja, da je remont zaključen. Od takrat dalje mi ni rekel slabe besede.
Po remontu je bila navada, da je bil zbor delavcev, na katerem je vodja Elektrarne podal poročilo o delu na remontu. Med drugim se mi je javno opravičil za dogodek v stikalnici, kar mi je odleglo in z veseljem sem pojedel kranjsko klobaso in spil kozarček vinca.
Bilo je nekega oktobrskega dne popoldne, ko sem bil dežurni, je drugi agregat izpadel iz omrežja po diferencialni zaščiti. Agregat se je zaustavil po 20 minutah. Z indukcijskim instrumentom nisem ugotovil napake. Čisto naključno sem šel v merilno celico 10 KV, kjer so zbiralnice blok spoj s transformatorjem 75 MVA, je na tleh ležala ožgana podgana. Dispečerju nato javim, da je agregat pripravljen za pogon.
Poleg družine, službe in gimnastike, sem imel hudo bolno mamo, ki je umrla 5.8.1969. To me je zelo prizadelo, ker sem jo imel neizmerno rad in brez nje ne bi dosegel življenjskih ciljev.
Na dopust smo hodili v Pulo, v kamp Valovine, kjer je imelo našo društvo svoj tabor. V taboru telovadci nismo počivali in smo imeli kroge, konja z ročaji, malo bradljo in za kondicijski trening mali nogomet ter odbojko.
Gimnastična zveza Slovenije je organizirala za zaslužne trenerje ogled olimpijade v Munchnu leta 1972. Drago Šoštarič me je peljal v olimpijsko vas, kjer si dobil za jesti in piti, kar si želel. Podobno je zveza organizirala ogled evropskega prvenstva v Madridu, leta 1974, na katerem sem bil povabljen. Potovali smo z avtobusom iz Ljubljane preko Milana, Genove, Azurne obale, Barcelone do Madrida. V Madridu smo si poleg gimnastike ogledali bikoborbo in v Toledu Prima katedralo. Vračali smo se preko Zaragoze, San Sebastiana v Francijo, v Lurd, kjer smo prenočili in naslednji dan smo prispeli domov.
Lastna raba: 0,4 KV, ki je bila v istem prostoru kot avtomatika agregata je prišlo do požara. Dežurni vodja izmene g. Stariha je poklical ing. Praperja iz naselja Starše na pomoč pri gašenju in eksploziji. To napako je naredil projektant IBE – ja Maribor, g. Franjo Gašperin. To napako navaja tudi tedanji tedanji direktor g. Lukačič Božo v knjigi Drava, Dravčani, str. 299.
Za hidravlično avtomatiko zapiranja in odpiranja vodilnika z razbremenilcem je sistem patentiran. Vsaj petkrat smo vozili pet ton težki razbremenilec v Litostroj. Mene in g. Mikuž Staneta je dr. Rakčevič (Litostroj) naučil, kako precizna je ta nastavitev, da se gornji nivo vode nič ne dvigne. On je šel od Litostroja k IBE – ju, nato v Nemčijo ter potem v ZDA. Bil je velik strokovnjak in človek. Za nagrado si je kupil francosko Žabo – avto in Tito mu je čestital.
Svečano je odprl HE Zlatoličje maršal Josip Broz Tito in s spremstvom dr. Rakčeviča ogledal prostore elektrarne. Na turbinski vtok ga je spremljal g. Franjo Holz, direktor izgradnje HE Zlatoličje, dne 26.4.1969.
Generator Rade Končar (RK) je imel lastno rabo 0,4 KV, nasajen zgoraj na glavi generatorja 75 MVA, še osni generator moči 1 MVA, 0,4 KV energije. Ta je poganjal elektromotor 600 KW, vzbujevalnik generatorja 67 MW. Regulacija napetosti generatorja 10 KV +/- 10% je bilo takrat še v modi zadnja magnetna regulacija t.i. amplidin.
Pri (zagonu motorja), ko je šel agregat + 75 MVA v zagon in nato na mrežo 110 KV so nastale na motorju 600 KV take sile, da se je navitje motorja staknilo in se je zabliskalo (to sem slučajno sam opazil). Navitje motorja je bilo pravokotne oblike. Iz RK so prišli elektromehaniki. Zamenjali so z mehkejšo žičko (gibljivi kabel – lizn). Potem pa ni bilo problemov.
Kot v vseh vejah tehnike tehnika napreduje. Tudi v predvsem v elektrotehniki, čipi, TV - digitalni program, računalništvo, internet, ZDA so prišli na luno itd.
Pri preklapljanju stikal je nastal požar, ker je projektant dal avtomatiko in lastno rabo 0,4 KV v skupen prostor, tako da smo staro kramo odpeljali na odpad in RK je vzbujanje generatorja opremil z najmodernejšimi tiristorji. Prav tako je na HE Zlatoličju napravljena vsa najnovejša prenova celotnega sistema vzbujanja po planu HE Zlatoličje. Pridobili so tudi pri strojnici 1,2 MW solarne energije. Pred prenovo HE Zlatoličje je bila moč elektrarne 133 MW, po prenovi pa se je povečala za 24 MW, to je skupno 157 MW, to je največja elektrarna v Sloveniji in sigurna iz obratovalnega stališča.
Pri prenovi je bil odstranjen osni generator 1,1 MVA. Vložena je bila zaradi mase gd2, protiutež ter tiristorsko vzbujanje je bilo že prej projektirano.
NESREČA PRI REMONTU DRUGEGA AGREGATA HE ZLATOLIČJE 18.2.1974
Remontna dela so potekala po programu in dispečerju sem obljubil, da lahko računa na agregat za večerno konico. Preizkušanje zaščit je vodil mag. Dušan Kosec, jaz pa sem bil vodja remonta. Pri zaščiti izven blok spoja sva kratko spojila vse tri faze.
Veliki L1, L2 in L3 in pustila zbirno ploščo viseti nad zemljo. Generator je bil nevzbujen in v praznem teku. Bilo je okoli 16 h, ko se je vračal g. Osrajnik Mirko iz turbinskega vtoka in samovoljno šel na stikališče ter odklenil zbirno ploščo ter ga je vrglo po tleh. Tisti čas sva bila z Dušanom v stikalnici, ko naenkrat zakriči gospa Šibila, da je Osrajnika ubil tok. Takoj sem stekel do stikališča in spotoma iz hodnika vzel nosila. Nastala je splošna panika. Takoj sem organiziral reševanje. Ponesrečenca sem položil na nosila, mu očistil ustno votlino, jezik mu potegnil na stran in mu dal umetno dihanje. Oči je že obračal in, ko sem tretjič pihnil v usta, je začel počasi sam dihati. Šibila mu je masirala srce in naročil sem rešilca z zdravnikom in da ostane, čez noč, v bolnišnici na opazovanju. Do prihoda rešilca je bil g. Osrajnikar v šoku in komaj sem ga prepričal, da je ostal na nosilih. Ta dan je bil zame najsrečnejši, saj sem rešil sodelavca. Pospravimo stikališče 110 KV in z depešo dam agregat na razpolago dispečerju in zaključimo remont. Zvečer pride republiški inšpektor in napravimo zapisnik o nesreči. Po večkratnih zaslišanjih sem krivde oproščen in postopek je bil zaustavljen.
Pred menoj so bili na gradbišču za vodje izmene Pisnik, Kamnik in ing. Praper. Delo je bilo zelo interesantno. Prvi agregat je preizkušal in spuščal v pogon prof. dr. Novak Ivan. Profesorja smo prosili, da sva z ing. Praperjem prisostvovala pri preizkušanju in spuščanju naprav v pogon. Pri preizkušanju avtomatike so se vklopile regulacijske črpalke nosilnega ležaja in je delavcu iz Litostroja, ki je barval črpalko, zgrabilo hlače in mu je poškodovalo nogo. Res srečo smo imeli, da mu ni utrgalo mode.
Agregat je bil srečno sinhroniziran na omrežje.
Pričela se je montaža drugega agregata, preizkušanje in spuščanje v pogon posameznih sklopov naprav. To smo opravili ing. Praper, Derganc in jaz. Tudi drugi agregat je bil srečno sinhroniziran na omrežje.
Vodstvo DEM je preko visokih predstavnikov republike Slovenije dobilo zagotovilo, da bo elektrarno spustil v pogon Maršal Josip Broz Tito. Ta novica je pomagala, da so se dobavitelji opreme držali rokov. To se je tudi zgodilo 22.4.1969. Takrat je Maršal z visokimi predstavniki svečano odprl HE Zlatoličje.
Kot sekretar OOZK DEM sem bil zadolžen za varnost Maršala Tita. Po otvoritvi si je Maršal ogledal elektrarno in je bil dobro razpoložen ter nas zapustil živ in zdrav. Meni se je odvalil kamen od srca.
Za vodjo HE Zlatoličje je bil postavljen dipl. elektrotehnik Lukanc Milan. Vodje izmene smo bili: Kamnik, Pisnik, Stariha, ing. Praper in jaz. Delo vodje izmene je bilo izmensko in to dopoldne, popoldne in ponoči. V izmeni so bili zaporničar na jezu Melje, posluževalec agregata, vratar in vodja izmene. V začetku obratovanja so se pojavljale porodniške napake, katere je bilo treba odpraviti, spremembe vnesti v tehnično dokumentacijo.
Dokumentacijo in vso tekočo pošto je dobival ing. Praper. Ko sem bil popoldne v službi, sem na kastno inciativo pregledal dokumentacijo in si napravil kratke izvlečke, tako, da sem bil na tekočem v zvezi z obratovanjem elektrarne.
Decembra leta 1969 je bil prvi remont prvega agregata. Vodja remonta je bil ing. Praper. Pri zapiranju turbinskega iztoka je začelo potapljača vleči v sinfon obratujočega agregata. Nastala je panika. Posluževalec agregata je hotel s hitro zaporo zaustaviti agregat. To sva z ing. Praperjem preprečila in počasi zmanjševala obtežbo agregata, tako, da ni deloval razbremenilec. Tako sva rešila življenje potapljaču. Od takrat dalje mora pri zapiranju turbinskega iztoka elektrarna mirovati.
Ob delu je ing. Praper študiral VEKŠ in diplomiral ter odšel na EGS v Mariboru.
Po njegoven odhodu sem dobil vso dokumentacijo in pošto ter sva z g. Dergancem dobro sodelovala. Vodja izmene, g. dipl. elektrotehnik Dergant Ciril je uredil foto laboratorij in me naučil izdelovati slike. Urejena je bila vsa dokumentacija remontov ali revizije za vsak agregat posebej.
Za pomočnika vodje elektrarne je g. Lukanc Milan z odločbo imenoval g. Kamnik Ivana in to brez javnega razpisa. In to sem si dobro zapomnil.
Porodniške napake so bile sčasoma opravljene in elektrarna je bila na razpolago dispečerju.
Kot vodja remonta prvega agregata sem vodil spuščanje v pogon posamezne faze zagona in pri časovnem releju razbremenilca se je zataknilo. V stikalnici je sedel nervozen g. Lukanc in dal pripombo, češ, če ne bom mogel popraviti napake, bo poklical ing. Praperja. To me je tako razjezilo, da sem ga nagnal in stikalnice in mu rekel, da mi nikdar več ne omenja ing. Praperja, saj bom sam našel napako, samo nekaj časa potrebujem. Vzel sem načrt in ugotovil napako. Zamenjal sem časovni rele razbremenilca, ker je bil ta v okvari. Agregat sem sinhroniziral na omrežje ter z depešo obvestil dispečerja, da je remont zaključen. Od takrat dalje mi ni rekel slabe besede.
Po remontu je bila navada, da je bil zbor delavcev, na katerem je vodja Elektrarne podal poročilo o delu na remontu. Med drugim se mi je javno opravičil za dogodek v stikalnici, kar mi je odleglo in z veseljem sem pojedel kranjsko klobaso in spil kozarček vinca.
Bilo je nekega oktobrskega dne popoldne, ko sem bil dežurni, je drugi agregat izpadel iz omrežja po diferencialni zaščiti. Agregat se je zaustavil po 20 minutah. Z indukcijskim instrumentom nisem ugotovil napake. Čisto naključno sem šel v merilno celico 10 KV, kjer so zbiralnice blok spoj s transformatorjem 75 MVA, je na tleh ležala ožgana podgana. Dispečerju nato javim, da je agregat pripravljen za pogon.
Poleg družine, službe in gimnastike, sem imel hudo bolno mamo, ki je umrla 5.8.1969. To me je zelo prizadelo, ker sem jo imel neizmerno rad in brez nje ne bi dosegel življenjskih ciljev.
Na dopust smo hodili v Pulo, v kamp Valovine, kjer je imelo našo društvo svoj tabor. V taboru telovadci nismo počivali in smo imeli kroge, konja z ročaji, malo bradljo in za kondicijski trening mali nogomet ter odbojko.
Gimnastična zveza Slovenije je organizirala za zaslužne trenerje ogled olimpijade v Munchnu leta 1972. Drago Šoštarič me je peljal v olimpijsko vas, kjer si dobil za jesti in piti, kar si želel. Podobno je zveza organizirala ogled evropskega prvenstva v Madridu, leta 1974, na katerem sem bil povabljen. Potovali smo z avtobusom iz Ljubljane preko Milana, Genove, Azurne obale, Barcelone do Madrida. V Madridu smo si poleg gimnastike ogledali bikoborbo in v Toledu Prima katedralo. Vračali smo se preko Zaragoze, San Sebastiana v Francijo, v Lurd, kjer smo prenočili in naslednji dan smo prispeli domov.
Lastna raba: 0,4 KV, ki je bila v istem prostoru kot avtomatika agregata je prišlo do požara. Dežurni vodja izmene g. Stariha je poklical ing. Praperja iz naselja Starše na pomoč pri gašenju in eksploziji. To napako je naredil projektant IBE – ja Maribor, g. Franjo Gašperin. To napako navaja tudi tedanji tedanji direktor g. Lukačič Božo v knjigi Drava, Dravčani, str. 299.
Za hidravlično avtomatiko zapiranja in odpiranja vodilnika z razbremenilcem je sistem patentiran. Vsaj petkrat smo vozili pet ton težki razbremenilec v Litostroj. Mene in g. Mikuž Staneta je dr. Rakčevič (Litostroj) naučil, kako precizna je ta nastavitev, da se gornji nivo vode nič ne dvigne. On je šel od Litostroja k IBE – ju, nato v Nemčijo ter potem v ZDA. Bil je velik strokovnjak in človek. Za nagrado si je kupil francosko Žabo – avto in Tito mu je čestital.
Svečano je odprl HE Zlatoličje maršal Josip Broz Tito in s spremstvom dr. Rakčeviča ogledal prostore elektrarne. Na turbinski vtok ga je spremljal g. Franjo Holz, direktor izgradnje HE Zlatoličje, dne 26.4.1969.
Generator Rade Končar (RK) je imel lastno rabo 0,4 KV, nasajen zgoraj na glavi generatorja 75 MVA, še osni generator moči 1 MVA, 0,4 KV energije. Ta je poganjal elektromotor 600 KW, vzbujevalnik generatorja 67 MW. Regulacija napetosti generatorja 10 KV +/- 10% je bilo takrat še v modi zadnja magnetna regulacija t.i. amplidin.
Pri (zagonu motorja), ko je šel agregat + 75 MVA v zagon in nato na mrežo 110 KV so nastale na motorju 600 KV take sile, da se je navitje motorja staknilo in se je zabliskalo (to sem slučajno sam opazil). Navitje motorja je bilo pravokotne oblike. Iz RK so prišli elektromehaniki. Zamenjali so z mehkejšo žičko (gibljivi kabel – lizn). Potem pa ni bilo problemov.
Kot v vseh vejah tehnike tehnika napreduje. Tudi v predvsem v elektrotehniki, čipi, TV - digitalni program, računalništvo, internet, ZDA so prišli na luno itd.
Pri preklapljanju stikal je nastal požar, ker je projektant dal avtomatiko in lastno rabo 0,4 KV v skupen prostor, tako da smo staro kramo odpeljali na odpad in RK je vzbujanje generatorja opremil z najmodernejšimi tiristorji. Prav tako je na HE Zlatoličju napravljena vsa najnovejša prenova celotnega sistema vzbujanja po planu HE Zlatoličje. Pridobili so tudi pri strojnici 1,2 MW solarne energije. Pred prenovo HE Zlatoličje je bila moč elektrarne 133 MW, po prenovi pa se je povečala za 24 MW, to je skupno 157 MW, to je največja elektrarna v Sloveniji in sigurna iz obratovalnega stališča.
Pri prenovi je bil odstranjen osni generator 1,1 MVA. Vložena je bila zaradi mase gd2, protiutež ter tiristorsko vzbujanje je bilo že prej projektirano.
NESREČA PRI REMONTU DRUGEGA AGREGATA HE ZLATOLIČJE 18.2.1974
Remontna dela so potekala po programu in dispečerju sem obljubil, da lahko računa na agregat za večerno konico. Preizkušanje zaščit je vodil mag. Dušan Kosec, jaz pa sem bil vodja remonta. Pri zaščiti izven blok spoja sva kratko spojila vse tri faze.
Veliki L1, L2 in L3 in pustila zbirno ploščo viseti nad zemljo. Generator je bil nevzbujen in v praznem teku. Bilo je okoli 16 h, ko se je vračal g. Osrajnik Mirko iz turbinskega vtoka in samovoljno šel na stikališče ter odklenil zbirno ploščo ter ga je vrglo po tleh. Tisti čas sva bila z Dušanom v stikalnici, ko naenkrat zakriči gospa Šibila, da je Osrajnika ubil tok. Takoj sem stekel do stikališča in spotoma iz hodnika vzel nosila. Nastala je splošna panika. Takoj sem organiziral reševanje. Ponesrečenca sem položil na nosila, mu očistil ustno votlino, jezik mu potegnil na stran in mu dal umetno dihanje. Oči je že obračal in, ko sem tretjič pihnil v usta, je začel počasi sam dihati. Šibila mu je masirala srce in naročil sem rešilca z zdravnikom in da ostane, čez noč, v bolnišnici na opazovanju. Do prihoda rešilca je bil g. Osrajnikar v šoku in komaj sem ga prepričal, da je ostal na nosilih. Ta dan je bil zame najsrečnejši, saj sem rešil sodelavca. Pospravimo stikališče 110 KV in z depešo dam agregat na razpolago dispečerju in zaključimo remont. Zvečer pride republiški inšpektor in napravimo zapisnik o nesreči. Po večkratnih zaslišanjih sem krivde oproščen in postopek je bil zaustavljen.